Dobro leto je že, odkar sem napisala prvo objavo na blogu. Pomislila sem, da od takrat še nisem kaj dosti napisala o sebi, razen tega, da sem študirala modno oblikovanje in da sem vsako leto študija sodelovala na Ljubljanskem tednu mode. Tokrat pišem zgodbo o svojem ustvarjanju; kako gledam na svoje preprosto ustvarjalno življenje.

Vsaka zgodba ima svoj začetek

Od nekdaj sem veliko in rada risala. Tako se po navadi začnejo take zgodbe. Če so vsaj kanček iskrene, se začnejo tako: Že moji starši so se ukvarjali s tem in zato sem že v otroštvu veliko risala. Ta stavek bi bil v mojem primeru laž.

Da ne boste dobili sladkorne, bom začela čisto avtentično: nikoli nisem bila posebno talentirana. Rada sem risala, nisem pa se temu posvečala. Tisto leto preden sem se vpisala na umetniško gimnazijo, sem se bolj resno začela ukvarjati z likovnimi veščinami. Resnosti položaja (to, da nisem čudežni otrok) sem se zavedala v srednji šoli. Vendar sem vztrajala. Na koncu sem naredila evalvacijo svojega učenja in ugotovila, da sem precej bolj napredovala kot drugi sošolci. (Za primerjavo– če imaš eno kravo in kupiš še eno, si povečal svojo kmetijo za 100%. Kdor pa ima že v začetku dve kravi in kupi še eno, je njegov hlev poln le za 50%.)

Prva obleka

Mami je imela šivalni stroj. Da se ne bi poškodovala in da ne bi kaj pokvarila, sem se ga morala v otroštvu več ali manj izogibati. V srednji šoli pa sem začutila željo, da bi znala zašiti obleko zase. Udeležila sem se tečaja in si res naredila prvo obleko, ki sem jo nosila na maturantskem plesu (nisem bila kar tako, kaj?).

(Uf, kar nostalgija ne daje ob pogledu na to sliko. Sploh če pomislim, da so obleke na balonček spet priljubljene, posebno med ljubiteljskimi šiviljami.)

Prva MOD(r/n)A poteza

Moja odločitev za študij oblikovanja tekstilij in oblačil temelji na zarečenem kruhu. Ko sem bila mlajša, sem prezirala modo, zdela se mi je en sam nesmisel – tisto nenehno spreminjanje modnih zapovedi in brezglavo kupovanje oblačil … Tudi nobenega modnega oblikovalca nisem poznala (tiste komercialne znamke C&K, Armani, D&G tukaj niso štete). Me je pa v študij modnega oblikovanja vlekla želja po ustvarjanju. In ker je bilo šivanje moja nova strast, je bilo oblikovanje tekstilij in oblačil tisto pravo.

Mala črna obleka in njena rdeča sestra

Če kdo ne pozna pojma »mala črna obleka,« naj ga na hitro razložim. Pojem se pojavi z modno oblikovalko Coco Chanel (1883-1971), ki je žensko osvobodila neudobnih dolgih oblek s steznikom. Kot alternativo je ponudila krajšo varianto v brezčasni črni barvi. Od takrat velja mala črna obleka za kos, ki bi ga morala imeti vsaka ženska.

Kot v drugih panogah, na začetku tudi pri ustvarjanju ni tako, da imaš že kar vizijo, kaj boš delal celo življenje. Kaj šele, da bi imel svoj slog ustvarjanja, vzornike, priljubljene barve. (Pa saj razumete, o čem govorim, ne bom se tu dosti zadržala.) Potem, ko si že nekaj let v ustvarjalnih vodah, pa vsake toliko časa narediš kvantitativno analizo svojega dela (koliko napreduješ, česa še nisi poskusil, ) ter kvalitativno analizo (katere teme in vsebine te zanimajo, h kateremu slogu se nagibaš, katere barve so ti blizu, kakšne zgodbe sporočaš s svojim delom.) Začneš opažati, da se tudi ta kvalitativna komponenta spreminja – na primer vsak umetnik ima kakšno »figurativno obdobje,« »abstraktno obdobje,« ali obdobje glede na barvo, v kateri ustvarja, npr. »modro obdobje,« »črno obdobje« in podobno.

Poleg oblikovanja se ukvarjam tudi z ljubiteljskim šivanjem za sorodnike in znance. Ugotovila sem, da sem imela v prejšnjem letu nekakšno črno-rdeče obdobje; bodisi sem šivala, bodisi popravljala oblačila.

Precej naključno se je rdeča barva vrinila v moje življenje, ko sem bila poročna priča na poroki, katere tema je bila rdeča. Naredila sem si dolgo rdečo obleko.

Obleko pa je potrebovala tudi ženinova mama – zaželela si je najbolj klasičen kos ženske garderobe. Mala črna obleka je morala vsebovati tudi rdeč detajl in čipko.

Spomladi je v mojo šiviljsko ambulanto prišla dolga rdeča maturantska obleka. Diagnoza: predolga, preširoka. Terapija: oženje, krajšanje. Od blaga, ki je ostalo od krajšanja, pa je nastal metuljček za soplesalca.

Novo obdobje: kombiniranje grobih in finih materialov

Rdeča barva se je kot detajl začela pojavljati tudi na dizajnih, ki so bili čisto moji: Vezenina na hlačah, vezenina na puloverju, digitalni tisk na krilu, sitotisk na majici, rdeče nogavice. Zelo pritajeno se je pojavljala. Skoraj da nič posebnega, vendar kdor pozna moje do takratno delo, opazi ločnico med dvema različnima obdobjema: začetniški boječi minimalizem ter novi repertoar finih in grobih materialov, ki jih povezujejo suvereni rdeči akcenti.

Rdeča barva je zares barva suverenosti in samozavesti. Nedvomno je rdeče obdobje vplivalo na slog mojega oblikovanja in verjamem, da so na videz še tako preprosti projekti, kot so krajšanje obleke in šivanje metuljčka, pripomogli k razvoju mojega oblikovalskega razmišljanja. Zato šivanje je in ostaja moja vodilna inspiracija.

Zgoraj: Kolaž detajlov moje študijske kolekcije 2016/2017. Avtorica fotografij: Sanja Živkovič Gilchmori, Make up: Neža Knific, modela: Anja Koželj in Janez Konda